Sedaj, ko gledam nazaj, se prav spominjam, kako sem bil jezen na starše, ko so mi našli moje prvo delo. Končal sem prvi letnik srednje šole in začele so se počitnice, ko je prišel oče do mene in mi rekel, da mi bo nekaj našel, da bom začel služiti denar. Takrat niti najmanj nisem pomislil, da bo to kritina, ker si nisem niti predstavljal, da bi lahko šel na kakšno streho. 

Naš sosed je bil privatnik, njegov posel je bila kritina in vedno so se pogovarjali, kako mu posel cveti. Ni mi bil prav nič prijazen možakar, vedno je imel nagubano čelo, tako da se nisem skoraj nikoli z njim pogovarjal. No, pa sem imel, oče je šel vprašat ravno njega, ali potrebuje kakšnega pomočnika. Povedal mu je, da bi rad, da jaz čez počitnice nekaj delam in zaslužim. Možakar je prišel do mene in mi razložil, kakšna je njegova kritina in kako se pri njem dela. Povedal mi je tudi, da če bom priden, bom zadovoljen s plačilom in da ne podpira lenuhov. 

Prav strah me ga je bilo. Prvi dan, ko sem začel delati pri njem, se nisem skoraj nič pogovarjal. Poslušal sem, ko je razlagal, kako se polaga kritina, kako dolgo to traja, in kaj bi lahko jaz počel. Ne bom rekel nič, do mene je bil prijazen. Tudi delo, ki mi ga je dal, je bilo lahko, nič preveč težkega. Človek že ve, kaj lahko da delati meni, kot začetniku. Tako nisem šel nič na streho, nosil sem material do hiše, njegova kritina, ki jo je polagal, ni bila težka, jo je pa vedno bilo zelo veliko. Po enem tednu sem začel pri delu uživati. Posebej pa sem bil vesel, ko sem dobil prvo plačilo. To je bilo posebno zadovoljstvo. Danes je kritina še kar moj vsakoletni poletni zaslužek in s sosedom se prav lepo razumeva.…