Zima je čas za to, da meditacija pride nazaj v moje življenje. Ko so dnevi in noči toplejši, je moja meditacija narava, biti zunaj, se prepustiti življenju. Ko se pa temperature zunaj ohladijo pa žal, nisem več tako rada zunaj. No, razen če je sneg. Takrat je vse pravljično in lepo. Predvsem pa mirno. To je tudi neke vrste meditacija in takrat se zelo rada sprehajam po zasneženih gozdovih.
Ker pa prav čutim, da je zima čas za počitek in umiritev, se takrat večkrat posvetim sebi, umiranju, fizičnemu in metalnemu zdravljenju, da se pripravim na nove začetke za naslednje leto. Recimo, da je to vseeno nekakšen ponavljajoči se cikel, ki ga človek lahko izkoristi, da doživlja iste stvari ali pa to izkoristi, da v življenju napreduje. Jaz se odločim, da vsako obdobje počnem nekaj podobnega, a vseeno na drugačnem nivoju. Pozimi se odločim, da mi meditacija pomaga, da prečistim vse, kar je nastalo v preteklem letu. Slabe stvari vzamem kakor lekcije, dobre pa izkoristim za zagon naprej. Brez tega se stvari samo nabirajo in mi je enostavno škoda, da nosim preveč prtljage predaleč predolgo. Raje razčistim sproti in grem naprej kolikor hitro se le da.
Včasih si vzamem čas tudi med poletjem nekaj tednov, da mi meditacija pomaga, ker pridejo kakšne situacije, ko potrebujem, da se čim prej soočim z njimi. Ampak sem nekako ugotovila, da moram vseeno še kdaj vse skupaj ponoviti. Nekako nisem popolnoma osredotočena takrat za to. Ko sem, komu kdaj omenila, ki se redno ukvarja s tem, se je sicer začudil, ker je tudi poletje obdobje, ko je vse bolj mirno. Res, da nimam veliko dela, ampak imam pa vklopljen avanturistični del sebe, ki ne zna biti pri miru. Takrat bi najraje potovala po svetu in nikakor sedela vsako jutro pol ure na miru ter razmišljala. Edino, ko bi videla kakšen res lep sončni vzhod ali zahod. Sicer je pa prisotnost v čudovitih trenutkih vseeno najboljša meditacija, ker je popolnoma spontana.
…