Nikoli ne bom pozabil tistega prvega trenutka, ko me je doletel tinitus, s katerim sem se moral nekako navaditi živeti. Vse se je začelo tisti večer, ko smo se s prijatelji odpravili na koncert. Ta je bil takšen, kot vsi drugi. Močne in svetle luči, glasna glasba in zelo veliko lepih trenutkov. Ampak tisti večer sem naredil napako, katera me spremlja še danes, kajti stal sem čisto preblizu tistih močnih in glasnih zvočnikov. Ti so mi namreč tako močno predvajali v ušesa, da sem domov odšel z močnim piskanjem. Sprva pa mi to ni bilo čudno, saj je bila nekako klasika, da ko sem se odpravil s kakšnega koncerta, mi je tisti večer pač piskalo v ušesih, ter sem malo težko zaspal.
A zaskrbelo me je hitro po tem, kajti zjutraj sem lahko videl, da to piskanje še ni ponehalo. Ampak takoj še nisem želel delati panike, ker ni bilo tedaj še nujno, da to ne bo zginilo. Ampak minevali so dnevi, piskanje pa kar ni izginilo, zaradi česar me je začel resno skrbeti tinitus. Ko pa sem obiskal zdravnika, mi je ta rekel, naj počakam še nekaj dni in če ne mine, naj se vrnem, saj bo potem verjetno res šlo za tinitus. Na mojo žalost pa to res ni minilo in me je čakala tista slaba novica, da se bom moral na to navaditi, saj se tinitusa ne da ozdraviti.
Kljub temu pa danes zadeve niso več tako hude, kot sem si mislil da bodo. Sprva sem namreč mislil, da se mi bo zmešalo, sploh zvečer v tišini, ko je bil zvok najbolj izrazit. A skozi leta sem se naučil to obvladovati, sploh pa z pomočjo terapij, katere so mi lahko res pomagale. Danes imam zato ta zvok nekako nekje v ozadju, ter se zanj sploh kaj dosti ne zmenim.…